Dragi dnevnik,
v tem človeškem telesu je včasih res težko, priznam. Dve nogi, dve roki. Ena glava, premajhna za možgane, polne odvečnih misli. Pa na njej lasje, za katere je kvazi treba skrbno skrbeti. Pa zadaj rit, za čvrstost katere bi morali skoraj umreti. Če grem še globlje v seciranje, mi bo zmanjkalo časa, pa energije in vsega, za kar bi moral ‘normalen’ človek na sebi poskrbeti. Vse je narobe. Vse. Vse bi moralo biti drugače, kot je. Vse. Vse! In če bi se dalo še več, kot sploh je.
Postanem neskončno utrujena vsakič, ko se vklopim v to človeško telo. V to družbeno pogojeno človeško miselnost. V te nore, brezmejne, nikoli rešene človeške probleme. Če jih ni, se jih naredi. To zdaj vidim. V nekaj dneh sem prepoznala to človeško blaznost in vsiljeno potrebo po nenehnem spreminjanju sebe. V nekoga. V nekoga! Ki bo ponosen na svoj veliki jaz. JAZ! Jaz, pomembnež. Jaz, človek, z močjo. Jaz, človek s ponosom. Jaz. JAZ. JAZ! Naj se vse vrti okoli mene. Prosim, svet, hrani me in moj JAZ bo srečen. In vpliven. In lahko bom postal vplivnež … Ha!
Kakšen prazen blef.
Koga idealizira človek, se ves čas sprašujem.
Zakaj ne zna videti lepote v sebi.
Takšen, kot je.
Ampak veš, včeraj jo je videl v meni. Ha! Veš to? Čeprav to sploh nisem bila jaz. Tukaj se začenja moje novo vprašanje. Kdo je tisti, ki ga prepričuje, da je lepo tudi iskreno. Jaz včeraj nisem bila. Izkoristila sem hrepenečo estetiko rajske plaže.
Ja, ja, posipam se s pepelom, ok? In ja, peče me vest, priznam. Zaigrala sem igro, ki sem jo zlahka spregledala in jo tako zelo preziram od prvega dne. Ampak preprosto morala sem preizkusiti, če deluje … In on je zlahka nasedel. Zakaj?
Misliš, da bodo jezni name, ko jim bom priznala, da sem se malo poigrala?
