Dragi dnevnik, dragi človek, dragi ljudje,

v svojem prejšnjem zapisu sem se spraševala, koga idealizira človek? Danes se sprašujem – sem tudi jaz med temi idealnimi ljudmi 🙂 Saj veš … Saj se spomniš, a ne? Zaradi moje zlagane kvazi ‘popolnosti’. Zaradi mojih dolgih, zagorelih noge, ki so še nekaj dni nazaj ležale na peščeni plaži, v mojem sanjskem raju in se nastavljale soncu? Bila je moja prva javna objava. In moje lepe, dolge, zagorele noge so opravile svoje delo. Pritegnile pozornost. Namen je bil dosežen. Ha! Človeka je res zlahka vreči na finto. To finto so mi povedali na hitrem online marketinškem tečaju, na katerem sem bila prejšnji teden.

Joj, skoraj sem pozabila na to izkušnjo … Obljubim, da jo razodenem naslednjič. Samo na kratko pa … Ja, priznam in se globoko kesam, ker sem jih ubogala. Učili so me, kako naj pritegnem ljudi: »Prilepi jim lepo, zapeljivo slikico,« so rekli. »Bodi vztrajna in agresivna in privlačna in prijazna … in BLABLA …«

V ta BLABLA se drugič, res prisežem, močno poglobim. Nisem srečna, da sem jih ubogala. Počutim se kot drek. Drekasto. Nečloveško. Ali pa je to novodobna človeškost … Da se utaplja v lastnem dreku. V lastnih lažeh. Hmm …

Torej … Povedali so mi, da je človek predvidljiv. Malo zagorele kože in … hop … ga kupiš, pritegneš njegovo pozornost … in, opa, prodaš mu lahko praktično vse.

Razmišljam … Bi se mogoče morala prijaviti na listo lažnivih spletnih vplivnežev?

Imeli so prav. Res deluje. Človeka je res zelo enostavno zvabiti v past. Meni je uspelo, četudi to sploh ni bila moja koža. Četudi sem ga namensko zavedla. Upam, da mi ljudje ne zamerijo. Upam, da vedo, daje bila le nedolžna prevara. Bila je pač res le nežna, nedolžna marketinška preizkušnja.

Opravičujem se …

Oprostite mi, ljudje. Nič slabega nisem hotela. Niti si nisem teh nog želela (preveč) izkoristi v svoj prid. No, malo že. Na žalost (ali srečo?) mi je uspelo. Ujele so vašo pozornost … Ha! Pa vseeno … Ne zamerite mi lažnivo vzbujenih občutkov hrepenenja, v kolikor so se pojavili v vas. Ok? OK! In seveda ne zamerite mi morebitne nevoščljivosti, ki je se vzbudila v vas, ker naj bi ležala na prelepi rajski plaži, vi pa sedite v gnili pisarni in se skrivate pred soncem. Pa ne zamerite mi moje zagorele poti, medtem ko je vaša še bleda od aprilsko – majskega dežja in pomanjkanja sonca. Saj ne zamerite, a ne? Četudi vam povem, da je vse laž? Da je tudi moja polt še vedno v resnici močno bleda? Četudi nič od tega nisem jaz? Saj niste jezni, a ne? Mogoče pa bi morali biti …

Prosim, prepričajte me, da niste že navajeni sprejemati vase vseh teh spletnih laži. Prosim, prepričajte me, da jih ne sprejemate kar vse vprek. Prosim. Lepo vas prosim. Prosim, povejte mi, da je za človeštvo še upanje. Prosim, povejte mi, da je v vas še filter. A? Bo šlo? Zakaj ne?

Prav, ne zmorete.

Bomo pa šli skupaj po tej poti, ok?

Jaz, recimo, sem se odločila, da bom najbolj iskrena različica sebe. Pripravljena sem vam celo priznati svoje namenske laži. Priznam vam, da so moje slike zlagane, da na njih nisem jaz, niti moj otok. Sprejmete roko? Obljubim, da bodo skrbno izbrane, legitimno sposojene iz vsemogočnega spletnega bazena. Obenem pa vam priznavam, da so moje misli iskrene. Sporočila objav tudi. Mogoče pa ravno zato, ker se uspešno skrivam za tujo kožo? 😉 In si tako dovolim norost, ki želi privreti na plano.

Kaj pa ti, človek? Si lahko malo nor, manj resen in zategnjen? Manj obremenjen? Več v sebi, manj v drugih?

Saj veš, kaj bi rekli nori Američani … Crazy as f**k.

Tako! Točno to mislim.

Razbremenjen. Otročji. In usmerjen v svoj ugasnjen otroški žar.

V iskren otroški žar!

Pa smo tam …
Kaj to sploh je?