Danes je dan, ki mi daje občutek, da bi lahko vse začela od začetka. Obožujem te dneve, ki mi dovoljujejo nove začetke. Ki me ne vlečejo nazaj in od mene zahtevajo, da gradim na že ustvarjenemu. Pa kaj, če so temelji že postavljeni. Pa kaj potem, če me čakajo. Naj čakajo. Lena sem. Trenutno nimam navdiha. In vleče me nekam drugam.

To je tisti klic, o katerem tako radi govorimo!

Ja, ja, sigurno je. Zagotovo je.

Prav slišim ga, ko mi pravi: »Puuna, sem, sem, pridi sem! Pusti tisto, kar misliš, da moraš, jaz sem pomembnejši. Pusti vse in posveti se meni. Nekaj ti bom povedal. Nekaj ti bom pokazal.«

In jaz seveda temu sledim. Vsa navdušena nad pričakovanjem, kaj me novega čaka. Kaj novega je tako pomembno.

Pa sem spet spustila vse. Padlo je na tla. Pa kaj, vsi s(m)o preživeli. In sem odletela. Nekam, kjer sem dobila občutek, da me cenijo, potrebujejo. Tja, kjer bosta moja filozofija življenja in moj obstoj dobila spet zalet, zagon, smisel. No, svežo moč. Tisto energijo, ki jo vsak človek potrebuje, da začne in vztraja. Tukaj v tej kvazi normalnosti se dušim. Z ljudmi pač ne govorim istega jezika in nehala se bom pretvarjati, da se ga želim naučiti. Pač ga ne razumem, mi je tuj, nočem se niti truditi, da bi ga razumela, razumeti pa ga začnem v trenutku, ko mi človek, zastrupljen od njegove uporabe, potrka na vrata. In s tem potrka na dušo.

Dobila sem torej povabilo, usedla sem se na letalo in šla … Tja daleč, čez ocean. Med meni podobne ljudi. Tja, kjer se od mene želi, ne pa zahteva, da si ogrnem svojo gurujsko haljo in taka stopim pred ljudi. Taka, kot v svojem bistvu sem. Predvsem na tistem mojem otoku. Brez igranja, brez laganja, brez pretvarjanja.

Čas je, da vam povem, kdo sem v resnici … Nekdo, ki se pretvarja, da se pretvarja, da je nor, zmešan, na glavo odtrgan, odbit in opit od življenja. Nekdo, ki je obenem povsod in nikjer, ki je vse in nič. Nekdo, ki dreza, da dregne v živo. Zanalašč. Pa tudi če ve, da boli, da skeli, da je bolečina včasih res neznosna. Neopisljiva. Nekdo, ki posipa sol na odprte rane. Oprostite mi, ljudje, ampak to sem jaz. Odprto rano včasih razumeš šele, ko vanjo pogledaš. Ne pa, ko jo krpaš, še preden jo dobro razumeš.

Sprejela sem torej ponudbo. Odletela na Costa Rico in rekla JA novemu izzivu. Prav, ja, ok, naj vam bo, naj jim bo, naj tudi meni bo, da končno lahko dam, kar imam čarovniškega za dati. Da usmerim svojo energijo v ljudi, ki (mislijo, da) me potrebujejo. Naj jim bo, da bom slekla svojo družbi sprejemljivo človeško opravo in si dovolila, da mi energija, od katere me bo kmalu razgnalo, steče. Da jo ljudje, ki (mislijo, da) jo potrebujejo, razgrabijo. Dovolj jo je za vse. Več jo ponudim, dam, delim, več jo dobim. Tako deluje zdravilni krog. Ko ne deluje tako, je to znak, da nekaj v redu. Da nekdo tam ni s pravimi nameni. Da tok energije ne teče zato, da zavaruje ostale pred slabim in zlim …

Ste za, da v naslednjih dneh in tednih z vami delim mojo gurujsko dogodivščino s tega konca sveta?