Ste me pogrešali? Vem, da ste me. No, vzela sem si le krajši odmor od pisanja svojega dnevnika, zdaj pa sem nazaj. Pripravljena in obnovljena, da z vami delim vse, kar se mi tukaj na Costa Rici dogaja. Hvala, ker ste mi v teh vmesnih dnevih tako zelo prijazno sporočili, da me želite še pogosteje brati. Enkrat tedensko baje za vas ni dovolj. Res? Tako radi me imate? In jaz imam rada vas! Z velikim veseljem bom torej z vami torej delila svoje dogodivščine 2- ali celo 3-krat tedensko. Samo obljubite, da se me ne boste naveličali, prav? Bo šlo? Ok, hvala!

Tukaj se mi torej dogaja marsikaj. Vsak večer in vsako jutro hodim po peščeni plaži Costa Rice in opazujem ljudi. Medtem ko plavam, iz daljave še razločneje vidim srečne in manj srečne obraze. Telesa vseh vrst. Vseh možnih oblik, form, barv. Kako lepa in kako resnična lepota narave je to! Čudovito. Obožujem to barvitost in obenem globoko preziram vse, kar je povezano z vsiljeno zemeljsko popolnostjo. Lepota je v nas. V tem, kar izžarevamo. V tem, kako delujemo in se dotikamo sveta, ki nas obdaja. Ni je zunanje oblike, ki bi nas s svojim konceptom lepote lahko prepričala bolj, kot nas lahko prepričajo človekove človeške odlike. In s tem razmišljanjem marketinškemu svetu pošiljam pljunek v obraz, vem. Pljuvam v in na vse tisto, kar so me hoteli naučiti. Pa saj niste verjeli, da sem jim zares verjela, da obstajajo krajše poti do ljudi? Vem, dolžna sem vam še dogodivščino hitrega marketinškega tečaja, o katerem sem vam že govorila … Dobite. Kmalu. Obljubim.

In tako po prerojeni koncept notranje (in zunanje) lepote prihajajo ljudje tudi sem, na Costa Rico. Gredo daleč od svojega doma, da gredo lahko na OFF. Sezujejo svoje salonarje, si nataknejo japonke, se ob tem sprva počutijo rahlo nelagodno, a zatem pride tisti sunek občutka svobode. Zato sem tukaj tudi jaz. Ne, da grem na OFF kot oni, ampak da grem na ON za njih. To namreč počnem. Preobuvam čevlje? Tudi. Vlečem maske z obraza? Tudi. S prtom kažem na lepoto, ki je ne vidijo? O, ja, seveda. Predvsem pa so me organizatorji sem poklicali zato, da grem z vsemi temi ljudmi skozi proces vklapljanja drugačnega zavedanja sebe. Potem se tako ali tako vse spremeni.

Vse se sliši tako zelo idealno, mar ne? Costa Rica, plaža, morje, mivka, palme, ljudje brez make-upa, šlape, lahkotna oblačila … lalala … LaLa Land. Pa ni. Jaz, gurujka, vam povem, da je pritisk na OFF v resnici najlažja poteza, ki jo naredijo. Pa tudi nakup drage letalske karte je izjemno enostaven. Pa plačilo nastanitve in vključitve v moj ‘izobraževalni del’ tudi. Ampak na neki točki je treba denar pospraviti, naredil je svoje – pripeljal je človeka sem. Kljukica je narejena. Tukaj pa se začne zares. Delo? Ma kakšno delo neki. Delo je za te vse ljudi enostavno. Ko se dela, se najlažje skrije – za delo. Tudi za delo na sebi. Pfff … Priznam, obrača se mi ob tem stavku. Delo na sebi. Prideš na Costa Rico, kvazi pritisneš na OFF gumb, potem pa čakaš, da začneš spet delati, garati? Garanje, garanje, garanje .. čeprav za življenje.

Čas je, da jim povem tole: »Sorry, prijatelji moji, moram vas razočarati … Razočarana sem. Razočarana sem, da ste razočarani, ker ste me razočarali, ampak povem vam … Po tednu dni, ko boste odšli domov in se vrnili v svoja stara življenja, boste vi razočarani nad mano, ker vam nisem povedala resnice, da morate nehati tako zelo osebnostno garati, si tako zelo prizadevati, da se bolje spoznate in s tem vstopite drugačen svet, od katerega pričakujete, da vam bo naložil drugačno delo.«

V ta drugačen – oni pravijo temu duhovni – svet se ne vstopi z garanjem … Ok? Ok? Ok! Kot gurujka jim moram povedati, da jih je tudi beseda ‘duhovnost’ tako zelo strupeno obsedla in posledično zastrupila, da je moja prva naloga, preden začnemo zares, da jim kapljice za duhovno razstrupljanje naskrivaj zlijem v tisti fancy zeleni smoothi …