Včeraj sem sedela na plaži in se zapletla v pogovor z mlado damo iz Danske. Bil je prijeten pogovor, o katerem bova zagotovo še dolgo razmišljali obe. Saj veste – tiste vrste pogovor, ki ti zleze pod kožo.

Vprašala me je, kdo sem.

»Puuna,« sem ji odgovorila.

Čudno me je pogledala.

»Ne. Kdo si v resnici?«

»Nekdo, ki na Zemlji ni doma,« sem se pohecala. Ona pa me je resno pogledala.

»Sem vedela.«

»Kaj? Kako?«

»Bila sem na tistem predavanju, na katerem si govorila o sreči, o blaženosti, o tem, kako lepo je življenje … In pomislila sem, da si ti zagotovo z drugega planeta.«

»Zakaj misliš, da življenje na Zemlji ne more biti lepo?«

Ostala je tiho. Me pogledala naravnost v oči. Potem pa pogledala stran.

»Veš, zakaj sem tukaj?« je nenadoma spregovorila.

»Si predstavljam,« ji odgovorim.

»Bežim,« je njen odgovor kratek.

»Vem,« postanem kratka tudi sama.

Najin pogovor se je poglobil v njene najtemnejše jame, kjer sva odkrili večinoma neutemljene skrbi, strahove in razlog za njen beg – beg pred življenjem, ki ga živi na Danskem.

Tukaj spoznavam prav to. Ljudi, kot je ona. Ljudi, ki bežijo. Ljudi, ki mislijo, da gredo le na začasni oddih. V resnici gredo na oddih od svojega življenja. Utrujeni so od življenja, ki ga živijo. Seveda. Razumem. Večno kimanje pač utrudi vratne mišice. En joga razteg, en vdih in izdih in hop – vse naj bi bilo ok. In bo. Na Costa Rici bo vse ok. Ta raj pač tako vpliva na ljudi. Ampak ta raj ni realnost, v katero se bodo vrnili čez nekaj dni. To dejstvo je brutalna realnost. V nekaj dneh bodo na Costa Rici napolnjene baterije spet izpraznile in vse bo, kot je bilo. In vem, kako to gre … Kam pa potem? Realnost zameglijo z iskanjem nove destinacije za obnovitev. Zamotijo se in tako življenje beži mimo, s plitvih dihom in srcem, ki bije zgolj za nov beg.

Kaj pa če bi se dalo vse spremeniti? Da ti pač nikoli več ni treba oditi … Stran?

Vprašanje, ob katerem so danes zjutraj, ko smo z mojo skupino sedeli na plaži ob sončnem vzhodu, obnemeli. Potem pa so pogledali v tla. Vsi – od prvega do zadnjega. Ker … hmm … prav velike spremembe pa ne bi, a ne? Ker … hmmm … je lažje leteti daleč stran in se vračati napolnjen. Ker … hmm … pač sprememba ni opcija. Ker … hmmm … vnašati vase in nase je lažje, kot odstranjevati nepotrebno in škodljivo. Ker … hmm … kaj če se spremenim tudi jaz?

Pa smo tam … Kaj če se spremeniš ti in spremenil se bo tvoj pogled na tvoj svet?