Danes se moje misli že cel dan vrtijo okoli tiste male, črne, električne naprave, ki jo ljudje ves čas nosijo po rokah. Po njej drsajo s svojimi prsti in jo varujejo bolj od svoje denarnice, svoje glave, rok in nog. Celo od svojega srca. Ker če bi skrbeli za svoje srce, mu ne bi odstirali pogleda naokoli, temveč bi mu ponudili tisto, po čemer res hrepeni … Življenje. Tega znotraj te naprave ni. Pa četudi se potapljamo vanjo iz minute v minuto, pa četudi z drsanjem po njej vztrajno iščemo iskro življenja. Znotraj nje je le kraj, ki iskro življenja vztrajno gasi. Lažnivi so občutki, ki nam želijo sporočiti, da je zadovoljstvo, ki ga ob tem občutimo, zdravo in prihaja iz pravega izvora.

Danes dobesedno že cel dan kričim: »Ljudje, prosim, odložite te telefone. Razbijte jih na skalah in jih totalka razbite in za vedno neuporabne vržite v smeti. Ne rabite tega sranja v svojem življenju. Prav zaradi njega ste tukaj. Ne dojamete?«

Lost in life. Lost in world. Lost in space.

Seveda me vsi začudeno pogledajo. Ne jemljejo me resno. Ker to je še ena ‘nemogoča’ odločitev, ki se je pač ne da sprejeti. Ni variante. Ni opcije. Ni življenja. Ker … no, tudi zato so tukaj. Da pokažejo svojim prijateljem, da ‘delajo na sebi’, da so zaradi tega ‘dobri ljudje’, da so se za teden ali več dni odrekli svojemu življenju zato, da vdihnejo, izdihnejo in pokažejo svetu, da njihova pljuča še delujejo. Pravi zmagovalci so! Pravi junaki. Junaki, ki jim na svetu, polnem kisika, uspe enkrat letno vdihniti s celimi pljuči.

In to morajo pokazati seveda svetu.

Zakaj? Zakaj, se sprašujem? Zakaj, jih sprašujem? Zakaj je treba pokazati svetu, kdo si, kje si, kaj si in kaj počneš? Kaj imaš ti od tega, ko svoje življenje razkazuješ na pladnju sveta?

Temu sem si zadnjič res želela narediti konec. Skušala sem stopiti do joga učiteljice, ki je del našega tima. Od daleč sem jo zagledala, kako se pripravlja na svojo jutranjo joga prakso. Idealni trenutek je, sem pomislila. Razumela me bo. Pomagala mi bo izvesti ta kostariški digitalni detox, ki mi gre tukaj tako zelo živce. Ki vsem skupaj onemogoča ponotranjiti izkušnjo, ki so jo deleženi.

Potem pa me preseka …

Bližje nje sem, bolj mi je jasno, da iz te moke ne bo kruha.

Jogistka ima na mini stojalu svoj mobilnik, s katerim lovi svoje idealne poze ob sončnem vzhodu. Išče pravi ten svoje kože. Išče popolne linije svojega telesa na ujeti fotografiji. Išče. Nekaj. Da se tudi ona pokaže. Proda. Se eksentrično pokaže svetu. Medtem ko njena subjektivna izkušnja odplava mimo. Se utopi v oceanu. Obžalujoča lepe, a izpuščene priložnosti.

Kot je skupaj z njo odplavala moja vera, da v svoji filozofiji čistosti učenja, ki ga ljudje tako zelo potrebujejo, ne bom tako zelo sama. Sicer pa … Zakaj bi bila sama, saj imam mobilnik, mar ne? Ta baje odpravi vso samoto … #bullshit.

Nič  … moja kontraška narava mi pravi, da naj gre vse nekam … Jaz definitivno grem na OFF. Greste vsaj vi z mano tja?